Ljudje v belem

"ali razmišljanje o tem, zakaj zahodni 'duhovni iskalci' nikakor ne morejo sprejeti dejstva, da je Indija resnična država z resničnimi ljudmi in ne spiritualni Disneyland."

Indija se je že zdavnaj na zemljevid smisla iščočih zahodnjakov zarisala kot Indija Koromandija, dežela kjer se cedita mleko resnice in spiritualni med. Pravi bum je duhovni turizem seveda doživel za časa beatnikov in hipijev, a že takrat se je pokazalo, da zasanjane dolgolasce veliko bolj privlačijo nizki stroški življenja na rajskih plažah, kot pa iskanje tistega pravega raja po trnovi poti strogih duhovnih disciplin. 

Več desetletij kasneje zgodba ostaja nespremenjena. V Indijo se še naprej zgrinjajo pisane trume ljudi, ki pridejo vsak po svoj kos pogače razvetljenja. V prihodnjih vrsticah jih bom imenovala kar 'ljudje v belem', pri čemer želim z besedo belo označiti takšne ali drugačne simbole, ki utrjujejo njihov status duhovnih aspirantov. Nemalokrat so to ravno bela oblačila.

Kot sem povzela iz mnogih pogovorov z naključnimi ljudmi na svojih potovanjih, lahko rečem, da jih kljub pestri raznolikosti njihovih življenjskih nazorov druži naslednje: Indija gre premnogim še kako na živce!  "Prehrupno je! Preveč je umazano! Ljudje so vsiljivi! Sploh ne morem meditirat, oh!" Oni so prišli sem po mir, po odklop, po meditacijo, po razsvetljenje, in Indija jim tega ne omogoči. Predvsem so glavni moteči element tukaj Indijci, za katere bi si vsi želeli, da jih sploh ne bi bilo. "Indija je vendar tako čudovita dežela. Imajo filozofijo, kulturo, Vede, Bhagavad-Gito, Taj Mahal, mogočne bogove, Kamasutro, tantro, rituale... Ti Indijci pa vse pokvarijo." V tem bi lahko za tako misleče pohindujčene zahodnjake rekli, da so še bolj 'papeški od papeža', saj očitno oni še bolj od hindujcev samih verjamejo, da so ta velika literarna in filozofska dela 'razodeta' in ne napisana. Torej, niso jih napisali misleci, temveč so jih narekovali bogovi. Indijci pri tem nimajo nič. 

Ob bok temu preziru prebivalcev njihove najljubše turistične destinacije pa se postavlja občudovanje neke starodavne Indije, kjer se zgodovinska dejstva nekritično pomešajo z miti in ustvari se nek čudoviti miš maš nerealističnih predstav, ki slišijo na ime 'zlata doba Indije'. Tu ne govorim o tisti zlati dobi, o kateri govorijo zgodovinarji, ko opisujejo razcvet arhitekture, matematike, literature, znanosti, dialektike, logike, astronomije, religije in folozofije v 4., 5. in 6. stoletju našega štetja. Tu govorim o času, ko je bil kastni sistem še pravičen, ko so bile ženske obravnavane primerno svojemu statusu boginj, ko so bili vsi razsvetljeni in ko so bile psihadelično-mistične izkušnje nakaj povsem vsakdanjega in vsem dostopnega. Naj jim že enkrat nekdo pove, da takega zlatega časa nikoli ni bilo! In ravno občudovanje te mitične preteklosti porodi prezir nad sodobno Indijo. "Poglej jih no, te mlade fante! Samo motorji in punce jim gredo po glavi, oblačijo se v kavbojke, pa samo na znamke gledajo! Pozabili so na svojo kulturo, čisto so se pozahodnjačili, kako žalostno!" zaničljivo prhne zahodnjak v belem lunghiju (indijskem tradicionalnem moškem oblačilu), medtem ko samovšečno lista po svoji zguljeni izdaji Bhagavad-gite in prijaznega natakarja zadirčno zaslišuje, ali so sestavine njegovega bio obroka zares organske.

Tu se mi zastavi nekaj vprašanj. A: Zakaj ni nič narobe, če zahodnjak izgubi svojo 'pravo' evropsko/ ameriško identiteto, Indijec pa ne sme svoje indijske? Oziroma, zakaj lahko zahodnjak nosi lunghi, Indijec pa ne sme kavbojk? B: Zakaj je zahodnjak upravičen do znamk oziroma brandov, pri Indijcu pa je to naravnost nezaslišano? C: Zakaj je civilizacijski napredek Zahoda nekaj samoumnevnega, medtem ko bi Indijci morali obtičati v neki časovni luknji, v imaginarni podobi preteklosti?  Zakaj od njih zahtevamo, da se oklepajo te preteklosti, medtem ko sami ne nosimo več rimljanskih tog ali slovenskih narodnih noš, ne častimo Faunusa ali Svaruna in ne govorimo stare cerkvene slovanščine? In kdo nam daje pravico, da sodimo tiste, ki si pač želijo stvari in udobja, ki jih mi imamo in se jim niti pod razno ne bi odpovedali, razen morda za kak teden ali dva na duhovnem jogijskem retreatu, pa še tam ne zares? Zakaj preprosto ne moremo sprejeti, da je Indija pač samo ena izmed držav sveta v letu 2013 in da so njene mlajše generacije prav tako zrasle gor ob internetu in televiziji? In tu ne zagovarjam globalizacije in potrošništva, vse prej kot to. Pravim samo, da bi bilo super, če bi najprej pometli pred lastnim pragom. Kajti spoznali bi, da je ravno pogoltnost zahodnega kapitalizma tista, ki je pripeljala do tovrstnih sprememb. In glede na to, da smo tudi sami slepo podlegli drogi potrošništva, nimamo pravice zahtevati te izgubljene čistosti od drugih. Kot da bi se diler zgražal nad odvisnikom, ki od njega kupuje in ga zaničeval zaradi njegove šibkosti.

Na žulj mi stopi tudi zgražanje turistov (čeprav se ljudje v belem raje poimenujejo kako drugače) nad tem, da jih domačini nenehno posiljujejo s ponujanjem najrazličnejših izdelkov. "Samo denar denar denar!!! Ko sem že mislil, da sem končno ušel tej potrošniški mrzlici zahoda, pa mi še tu ne dajo miru. Samo za dobiček jim gre, nobenih vrednot in duhovnosti nimajo več!" To reče človek, ki se pred hrupom trgovcev zateče v kak ašram, kjer se nato pritožuje nad hrano, nad kopalnicami, nad zamujanjem učiteljev na predavanja, skratka, nad 'storitvami'. Sama  menim, da je joga umrla takrat, ko je učitelj postal ponudnik in učenec stranka, torej so ravno ti ljudje, ki se pritožujejo nad pomanjkanjem pristnosti, a hkrati zahtevajo kvaliteto storitev, v bistvu sami zakrivili nastanek takšnega stanja. In še enkrat- zakaj natančneje Indijci nimajo pravice početi nečesa za preživetje? Ker je tebi, beli človek v belem, to nadležno? Ker te motijo? V svoji lastni deželi?

Toda to, da Indijcem zamerimo gledanje televizije, ukvarjanjem z dobičkonosnimi dejavnostmi in zahodnjaški modni okus, sploh še ni vse. Prišli smo namreč tudi na idejo, da niso sposobni  razumeti svoje lastne kulture. Da v bistvu ne vedo, kaj bi z njo in da znamo mi to neprimerno bolje. Recimo, ste mogoče vedeli, da večina indijskih šol za jogo sploh ni registriranih pri raznih pomembnejših ameriških ali evropskih jogijskih zvezah? Uradno, ker ne ustrezajo kvalifikacijam, v resnici pa zaradi predragih članarin, ki jih te šole ne morejo ali ne želijo plačevati. To pomeni, da njihove diplome na zahodu ne pomenijo nič, kljub temu, da gre za inštitute, ki imajo v Indiji status univerz. Pa ne le na papirju, že večkrat sem na lastna ušesa slišala, da so Indijci glede joge bolj na hojladri hopsasa, torej premalo strokovni, kakorkoli se že strokovnost opredeli po zahodnjaških barometrih. Mar ni Indija dežela joge, kjer se je le ta razvijala skozi tisočletja, zdaj pa smo jo označili kot nekompetentno za širjenje in ohranjanje jogijskih znanj? Mi preprosto vemo in znamo bolje. Predvsem pa znamo indijsko izročilo dobro iztržiti. Za v svoj žep. Ko to naredijo Indijci, je seveda narobe.

Skratka, Indija je super, ker se tam lahko poceni družiš z istomislečimi zahodnjaki v nekakšni utopični para-deželi, ki ima kar se da malo stika s svojim pravim okoljem. A žal domačini tako radi zmotijo tvojo idilo. Kot da se čutijo naravnost poklicane za to, da podrezajo v tvoj notranji mir. Indijci so dobri le za eno: da njihove čudovite temne globoke mistične oči ujameš v fotografski objektiv in doma potem razlagaš, kako lepa in stara duša je bil ta otrok, ki si ga spoznal ob Gangesu. To, da si ga z enim samim zamahom roke odgnal, ker ti je predrznež želel prodati razglednico,  raje zamolčiš.

Izjeme seveda potrjujejo pravilo in izjema med Indijci so brahmini, pripadniki Indijske najvišje kaste, kaste duhovnikov in intelektualcev. Z njimi z veseljem pokramljaš, ker so na tvojem nivoju: izobraženi, nosilci duhovnega znanja in tradicije. S tem sicer podpreš idejo družbene neenakosti in kastnega sistema, čeprav Dalaj Lama, Budhha in Ghandi, o katerih tako rad bereš in govoriš, učijo drugače. Tvoj elitistični ego se ponosno postavi ob bok brahminom, a žal brez zavedanja, da zanje ti pač nisi brahmin, ker nisi hindujec, ker kot tak pač nisi bil rojen. Zanimivo je, kako zahodnjaška gibanja, ki prevzemajo hinduizem, pravzaprav posegajo izključno po simbolih višjih kast; simbolih, ki jih še hindujci nižjih kast ne smejo uporabljati. Skratka, poduhovljeni zahodnjak je samooklicani brahmin, Indijci pa seveda za njegovim hrbtom zmajujejo z glavo in se čudijo. Jaz že razumem, da je veliko ljudi, ki se podajo na pot duhovnega iskanja, že po naravi prekleto s prevelikim egom. To je tudi razlog, zakaj se iskanja sploh lotijo. Ne da bi se ega znebili, pač pa da bi potrdili svojo osebnostno superiornost. A naravnost nedopustno se mi zdi, da ta ego uveljavljaš na šibkejših v tuji deželi, kjer si nič drugega kot gost in bi se moral tako tudi vesti. Žal je že sama indijska družbena ureditev poskrbela, da preprosti ljudje nižjih kast pohlevno sprejmejo podrejeni položaj, kar so s pridom izkoristili angleški kolonialisti in kar s pridom izkoriščajo sodobni turisti. Vse prevečkrat si kot popotnik v Indiji namreč lahko priča prizorom, ko zahodnjaki hrulijo na natakarje, postreščke in taksiste, ker jim njihove usluge niso bile po godu. Vprašam se, ali bi se drznili tako obnašati tudi v domačem kraju? But in Rome do as the Romans do. Ker se brahmini gospodovalno vedejo do pripadnikov nižjih slojev, takšno obnašanje avtomatsko prevzamejo tudi zahodnjaki. Ena izmed zame bolj bolečih izkušenj je bila, ko se moja kanadska sošolka iz jogijskega ašrama ni želela rokovati z mojim indijskim prijateljem, ko sem ji ga predstavila. Navadni fantje v kavbojkah pač niso duhovni VIP, in brez sramu me je v pričo njega vprašala, če ga lahko pošljem stran. Kot da ne bi imel čustev. Kot da ne bi bil človek. Kot da je samoumnevno, da mi je njena družba prijetnejša od njegove. Motila se je v vsem.

Ljudje v belem pa svojega elitizma ne usmerjajo samo v Indijce nižjih kast (joj, a ni to naravnost grozno?). Boljši se počutijo tudi od ostalih zahodnjakov, ki prihajajo v Indijo, a niso takšni kot oni. Rečejo jim: turisti. Za turiste bi bilo po mnenju ljudi v belem najbolje, da se jih prepove. Oni namreč še najbolj uničujejo čistost in pristnost Indije, po vrh vsega pa nimajo pojma o ničemer (pa smo spet pri ekskluzivni pravici za tolmačenje te dežele) in s svojim slabim modnim izborom delajo sramoto zahodnemu svetu. A velikokrat so ravno turisti v vetrovkah še najmanj škodljivi, saj si ne prilaščajo intelektualne lastnine drugih, hkrati pa za seboj puščajo prijazne vsote denarja in se ne prepirajo za vsako rupijo. Lažje se sprijaznijo s tem, da so indijske cene primerne indijskim plačam, če imaš v žepu evre, te pa tudi ne bo konec, ko plačaš kako rupijo več. Za razliko od ljudji v belem , ki se počutijo popolnoma upravičeni do nizkih, indijskih cen - to je edini moment, ko se jim ni težko poistovetiti s preprostim, neizobraženim ljudstvom. Celo moralistični so glede tega. "Če jim bomo ves čas plačevali preveč, se bodo pokvarili," pravijo.

Bolj kot potujem po svetu, in več kot srečujem ljudi, bolj opažam, kako je imperialistična miselnost globoko zasidrana v našo zahodnjaško dušo in je najbolj problematična ravno takrat, kadar ostaja neozaveščena. Ljudje v belem so namreč stoodstotno prepričani, da Indijo ljubijo z vsem svojim bitjem. A proč od knjig, v realnosti, ko so z njo soočeni iz oči v oči, ji ne izkazujejo potrebnega spoštovanja. Kapitalizem nas je namreč naučil, da je vsak posameznik središče sveta in da je vse, kar obstaja, namenjeno izključno zadovoljitvi naših potreb po udobju. Na tak način ne dojemamo zgolj produktov ali turističnih destinacij, tako dojemamo tudi prijatelje, partnerje, učitelje, starše, celo svoje otroke. Namenjeni so naši zabavi, našemu profitu in potrjevanju našega ega. Le kako bi se potem lahko obnašali drugače, ko pridemo v tuj svet, če pa je to temelj naše percepcije lastnega obstoja? Jaz sem potrošnik in svet je storitev. In ravno to je tisto, kar povprečenmu duhovnemu iskalcu v Indiji preprečuje, da bi jo videl takšno kot je. Da bi jo videl kot eno izmed držav sveta, ki se na svoj način trudi preživeti več kot miljardo ljudi, ne pa kot resort za njegov spiritualni oddih, v katerem si želi tako pristnosti kot tudi uresničitve svojih fantazij.

Zana